Mlin je v tebi, prav tako kot ustvarjalec...

Prejšnji petek mi je, ko sem veselo zmontiral svoj prvi video, ki ga lahko vidite na najinem kanalu na You Tubeu, crknil računalnik. Ah, ja. Na srečo sem imel možnost uporabiti še en računalnik, Smiljanin. Tako sem porabil cel dan in iskal po internetu rešitev »Naredi Sam« za moj operacijski sistem, ali kar si že bodi. No minil je petek in zavedal sem se, da ne bom mogel rešiti zadeve sam, da bom potreboval nekoga, bolj sposobnega. Malo sem bil frustriran, malo sem bil jezen, malo v skrbeh. Nobeno od teh čustev mi običajno ni preveč všeč in tudi zdaj me ni preveč mikalo, da bi ostal v njihovi družbi in zato sem se sprijaznil s trenutno situacijo. Vikend je, ne bom imel računalnika vsaj še nekaj dni, morda bom ostal brez podatkov, videa, ki sem ga zmontiral…Vse se da nadomestiti, na novo posneti, zmontirati, napisati,….Umiril sem se, poslovil od čustev, našel mir v sebi. Začel sem brati knjigo, ki sem jo počasi prebiral zadnjih štirinajst dni in jo prebral v dveh dneh. En dan sem zunaj izkoristil za dokončanje dela na vrtu. Posejal in posadil sem vse, kar sem mislil. Več kot po navadi sem se pogovarjal s Smiljano o vseh skupnih stvareh, predvsem pa o nama.

Danes tako močno živimo vpeti v tehnologijo, ki daje pečat času, da pozabljamo na ta pristen stik, z naravo, z življenjem, z bližnjimi, z vesoljem, s cikli, z obdobji…Ta notranja povezava s samim seboj in zavest, ki pride, ko ji narediš prostor. Ko izpustiš tisto nepomembno, tisto, kar misliš da si, oziroma, da te gradi, pravzaprav pa je le breme, le težki kamni, ki naj bi pesek postali. V prispodobi povedano, sami sestavljamo kamne, gradimo jih in zbiramo kot dragocene zaklade okrog sebe, tako kot Saturn v svojih obročih. Istovetimo se s svojimi kreacijami in izmišljijami, tvorbami naše domišljije in upamo, da bo od nekje prišel nekdo/nekaj in nas osvobodil vsega. Upamo, vsaj na skrivaj, da obstaja nekje nek mlin, ki bo zmlel te kamne usode v prah. Mlin je v tebi, prav tako kot ustvarjalec, ki je te kamne ustvaril.

Izpustil sem svojo malo zbirko spominov, kot že ničkolikokrat do sedaj in si dovolil izgubiti del sebe. Spomnil sem se ljudi, ki so živeli, ko še ni bilo nič od tega, kar je danes tako samoumevno. Ni bilo luči, na elektrike. Ni bilo telefona, ki počasi izginja. Radia, ki za nekatere nima več smisla. Ni bilo televizije, ki so jo nekateri imenovali hudičeva škatla, ko se je pojavila (morda so imeli prav?). Ni bilo tehnologije na gumb in mobitelov in interneta, in ljudje so se zvečer pogovarjali, in otroci in mladi so poslušali z zanimanjem in njihova domišljija je delala, danes bi rekli 300 na uro ali še hitreje. In vsaka zgodba, izmišljena ali živa, se jim je vtisnila v notranjost in je bila potem še dostikrat podoživeta v času, ko je bil ta človek sam in je potreboval modrost, kajti vsaka od teh zgodb je v sebi nosila modrost. To niso bile pridige, ne nauki iz šole, to je bila modrost. Spomnil sem se otroštva, ko sem poletja preživljal v Bohinju, pa počitnic pri starih starših. Ljudje, ki se jih spominjam in jih ni več, so imeli bolj umirjen ritem življenja in se niso razburjali, ko je ob večerni poletni nevihti zmanjkalo elektrike, enostavno so prižgali svečo. Pravo svečo, tisto iz čebeljega voska, tako, ki daje mehko svetlobo in zadiši v prostoru, in začeli so se pogovarjati.

Pogovor človeka sprosti in razbremeni. Posebno, ko pogovor ni namenjen nečemu določenemu ali nekemu vsakdanjemu opravilu. Včasih ta pogovor zaide in preide v zgodbo in takrat sem vedno buden in imam izostren sluh in napeta ušesa in moja domišljija čaka, da jo ponese, včasih globoko, včasih visoko. Ko izpustim del sebe, ko pride ta trenutek, da se to zgodi naravno, ne na silo in to zares storim, imam priložnost priti v stik z modrostjo, ki je v vseh nas.