Spremeniti se ali ne (ali Prihrani dramo za staro mamo)

Veselje je samo občutek

Veselje, ki ga doživljava ob opazovanju ljudi, ki jih srečujeva pri najinem delu, je nepopisno, ko opaziva že najmanjše spremembe v gibanju, drži, izrazu telesa in glasu, ki ga uporablja človek za izražanje svojih misli in čustev. Neverjetne stvari se začnejo dogajati že prve minute skupinskega Qigonga in se potem nadaljujejo v ure in mesece… Qigong je zasnovan tako, da človek razvija svoje psihomotorične sposobnosti, spreminja svoje vzorce gibanja, pridobiva psihofizično kondicijo in napreduje v koncentraciji.

Spreminjaš matrico

V možganih se tvorijo nove povezave. Človek se začne bolje zavedati svojega telesa in napreduje. Medtem, ko spreminja svoje telo, spreminja svoje obnašanje, ozavešča svoje čustvene in miselne vzorce. Spreminja se.

Kako se upiramo

Sprememba je pot. In čemur se po navadi upremo, je prav to. Po navadi. Običajno takrat, ko naj bi prišlo do tiste spremembe v nas, začutimo krizo, ki jo začnemo izražati v obliki čustev, ki jih ne sprejemamo, ki pravzaprav niso del nas, ki nam gredo pri drugih na živce, na jetra in še kaj. No, ta čustva so potem ponovno kriva, da smo taki in taki, in da so drugi takšni do nas, in da je svet takšen in mi smo žrtve! Tega sveta!

Izbira je tvoja

Ne. Nič od tega ni res. Ali pač. Kot želimo. Smo ustvarjalci svoje lastne resničnosti. Qigong je srednja pot. Med vadbo je potrebna tišina in koncentracija. Ko dosežeš neko stopnjo koncentracije, povečuješ globino in se koncentriraš na druge stvari in tako naprej po poti. Da bi to dosegel, je potrebno dopuščanje in potem se sprememba lahko zgodi. Toda ali bom jaz še vedno jaz, ko se bom spremenil?

Po spremembi sem bolj jaz

Še bolj bom Jaz JAZ. Bolj bom v sebi. Več zavesti bom imel in manj te drame, ki smo ji priča vsak dan, kot v otroškem peskovniku. Kdo je kriv, kdo goljufa, kdo je prvi, kdo je najboljši, kdo so pa lopovi, kdo je pravi, kdo je vodja, kaj je moja mama, kdo je bil pa tata… ? Kamor koli se obrneš, drama. Igra in vloge prijateljev in nasprotnikov, beri sovražnikov, ki se kot na otroškem igrišču igrajo igrice, ki so pravzaprav igre za odrasle. Igre brez meja.

Programirani za Dramo

Ali smo programirani za to dramo? Mislim, da ja. V knjigi »Imenovali so jo dvoje src«, avtorica lepo opiše razmišljanje avstralskih Aboriginov o našem tekmovalnem svetu in njihovem svetu sodelovanja pri vsem, celo pri igrah. Toplo vam jo priporočam, zelo je navdihujoča. V igri, ki jo igrajo, ne tekmujejo, kdo bo zmagal, ali kdo bo prvi, temveč kako narediti nekaj še boljše, še bolj kreativno, bolje za vse. Nihče ni izločen in vsak lahko sodeluje. Ali sem vam morda dal kakšen namig, zakaj živimo v družbi, ki je takšna kot je. Od vrtca smo programirani, na polarnost, ki ne sme biti v harmoniji, temveč v neprekinjenem tekmovanju in izločanju. Tako izločimo vse, kar naj ne bi bili, in kar naj bi bili, toliko bolj cenimo. Tako smo razklani v sebi na dvoje in tako je lahko celo življenje, dokler ne pridemo do trenutka spremembe.

Prehodi

In ta sprememba je lahko življenjska izkušnja kot je puberteta, izguba ljubljene osebe, živali, izguba prijatelja, ljubimca, službe, države, doma, skupnosti… Ali pričetek vadbe Qigonga. In ta sprememba te bo spremenila v smeri združitve polarnosti, in senčni del tvoje osebnosti se boji, da bo izginil in prav to se ne bo zgodilo, postal bo del celote. Pomnite, za strahom se vedno skriva pomanjkanje ljubezni. Kaj pa je ljubezen? Če ni brezpogojno sprejemanje, zaščita, ki je nismo bili deležni in obramba, ki je nismo bili sposobni.

Ali se počutiš ujeto? Osvobodi se.

Od vrtca smo programirani. Morda še prej preko staršev, ki so nam želeli le najboljše, in še vedno je tako. Toda, ali niso tudi oni programirani. In tisto kar ste nekoč, v vrtcu, zanikali kot del sebe, se je zdaj ponovno pojavilo, kot grozovito dejstvo, ki ga nosite s seboj. In potrebna je drama. Drama, da se nekaj odvije in odigra in preko igre nevtralizira. Toda ali je preko drame prišlo do harmonije? Dvomim.

Sprejmi se in hodi po poti

Do harmonije pride šele, ko si se naučil biti v miru in počakati, da zunaj tebe ljudje odigrajo dramo in jo ti samo opazuješ, ne prekinjaš, se ne vmešavaš, ne izražaš mnenja, ker je tako treba in se spodobi. Takrat, ko le mirno delaš svoj Qigong, vsak dan, iz dneva v dan, iz meseca v mesec in iz leta v leto, dosežeš neprekinjeno spremembo, ki hkrati sprejema in objema vse, kar je bilo iztrganega iz naših majhnih osebnosti, ki se takrat niso mogle braniti in niso bile tako glasne, da bi zavpile, da imajo dosti tega kazanja s prstom in kaznovanja. Kaznovanja za nekaj, kar sploh ni kaznivo. Saj je del nas, del mene, del vsakogar.